Štipendije za študente in dijake: potreba, ali zgolj lagodje?

Štipendije so v današnjem času nekaj, brez česar si nekateri sploh ne morejo več predstavljati življenja. Po drugi strani pa mnogim tudi brez tega finančnega vira denarno stanje ne šepa. Ali štipendije lenijo našo mladino in s tem svet? Je to neke vrste plačilo za pridno učenje? Kakorkoli, pri prejemnikih je zagotovo dobrodošla.

V Evropi so najbolj prisotne tri vrste štipendiranja: štipendije za odlične uspehe v šoli, štipendije za dijake oz. študente, ki prihajajo iz družin s slabim finančnim stanjem, ter štipendije za študij v tujini. Na prvi pogled so vse te štipendije smiselne, saj ali vzpodbujajo ali omogočajo študij, lahko pa mladino tudi za marsikaj prikrajšajo, npr. za pomembne delovne navade in izkušnje. Če štipendij namreč ne bi bilo, bi si študenti in dijaki morali poiskati začasno zaposlitev (študentski servisi), pri čemer bi dobili tudi pomembne reference. Ampak kje bi bil potem takem čas za učenje in študij? Ob popoldnevih ali vikendih zagotovo ne, če bi bili mladi na delu. Zato bi bilo potrebno ločiti mladino, ki dosti svojega prostega časa porabi za učenje, od mladine, ki ga ne, da bi videli, katerim je res smiselno dodeliti štipendije. To so bolj ali manj tudi naredile državne institucije, ko s šolskim uspehom določajo, kateri dijaki oz. študenti bodo štipendijo prejemali. Lahko bi rekli, da jim s tem dajo tiste finance, ki si jih tisti, ki se ne izobražujejo do te mere, lahko zaslužijo s študentskim delom.                               Zdi se nam naravno, da je treba izobraževanje tistim, katerim je le-to oteženo, omogočiti ali olajšati. V ta namen se izvaja tudi štipendiranje za študij v tujini, ter štipendiranje za dijake/študente, ki prihajajo iz družin s slabim finančnim stanjem. Seveda lahko nekdo reče: »Saj nosijo svoje posledice, zakaj pa ne delajo!«, a v svetu (vsaj formalnega) teženja k enakosti med ljudmi bi bil govorec takšnega stavka morda označen kot krut. Skuša se namreč ustvariti enakost v izobraževalnih pogojih med današnjo mladino. Tako bi bilo izven konteksta, če bi si nekateri z dodatnim delom šele ustvarili finančne pogoje, podobne tistim, ki jih imajo nekateri že brez takšnega dela. Za takšne štipendije bi lahko rekli, da so finančna pomoč dijakom oz. študentom.                                                                              Ideja je bila, da bi bilo prav tako dobro, če bi se mladina zaposlila za vir dohodka. Celo, da bi zaradi tega ukinili štipendije, da bi se to kar najbolj uresničilo. Ampak je to res tisto, kar si želimo? Da bi se mladina množično zaposljevala? Razlogi proti temu se vrstijo. Ali nas ne teži primankovanje delovnih mest? Nebi množično zaposljevanje mladine ta problem le še povečalo? Lahko sklepamo. Se ne borimo proti izkoriščanju mladine v nekaterih delih sveta? Tudi to nam lahko da misliti.

Tadej Voljč