V zivljenju potrebujemo svetilko

Ljudje vseh obdobij in vseh ras so skozi leta bogate umetniške in socialne kulture pretrpeli številne vojne, ki so na človeštvu pustile globoke in neozdravljive rane, in še danes skelijo narode. Čeprav ljudje poskušamo zgraditi miren in srečen svet za naš obstoj, se nam je nekje nekaj zalomilo. Namesto sveta veselja, smeha in sreče, smo ustvarili svet joka, žalosti in temnih senc, ki pustijo globoke rane v dušah milijonov ljudi. V naši dolgi človeški zgodovini so bila le kratka obdobja, ko se ljudje niso spopadali in je na Zemlji dejansko vladal mir. Čeprav ljudje veljamo za najbolj razvita bitja planeta Zemlje, smo ena izmed redkih, oziroma edina vrsta, ki se med seboj pobija zaradi nadvlade, moči in denarja, na splošno zaradi stvari, ki se lahko sesujejo v nekaj sekundah.

Svetovne vojne so našo vrsto pripeljale iz idiličnega sveta, ki nam je bil dan, v »idilično« okolje smrti, ki smo ga ustvarili sami. Poglejmo na primer vojne v Ameriki - relativno mladi celini, ki je bila in se bije številne boje, v katerih so ugasnila mnoga človeška življenja. Preživeli so Ameriško revolucijo, ameriško-mehiško vojno, tako znano špansko-ameriško civilno vojno, kasneje so bili tudi zavezniki  v prvi in drugi svetovni vojni.  Nato so se bojevali v Koreji, Vietnamu in po toliko letih krvavega klanja, še vedno vztrajajo pri enakem načinu; imenovanem vojna. Še danes jo izvajajo nad ljudstvi srednjega vzhoda (Middle East). Vsi vemo, da so vojne prinašale samo bolečino in gorje, a v vseh teh letih še vedno nismo našli drugačne alternative tej tako razvpiti metodi "sporazumevanja". Vemo, da je samo v drugi svetovni vojni umrlo več kot pol milijarde ljudi, vemo, da je bila večina žrtev civilnih, vemo, da so se med vojno dogajale vse mogoče svinjarije, pa še vedno verjamemo v metode in načine vojne kot takšne.

Čeprav smo z vojnami izgubili toliko dobrega, lepega, se je vseeno razvil nek odpor do vojne. Veliko spoštovanih, poznanih, velikih ljudi je težilo k miru, vendar se zdi, da je krik vojne preglasil vse prošnje, vse dobre želje in prizadevanja ter vse poskuse preprečevanja. V današnjem sodobnem svetu se je že razvilo močno odporno mišljenje do vojne, a je le-to zahtevalo trnovo pot. Če vzamemo na primer Mahatmo Gandhija, ki je bil indijski politik, voditelj in velik borec za človekove pravice in je prehodil dolgo in bolečo pot, preden je sploh lahko kaj dosegel. S svojimi nauki in shodi, ki so jih velikokrat sabotirali in uničevali, je hotel pokazati VB in celemu svetu, da je bilo to, kar smo počeli,hudo narobe, in da je bilo potrebno nekaj korenito spremeniti. Čeprav je bil zaradi svojih prepričanj zatiran, zaprt in včasih tudi zasmehovan, se ni ustavil, ni odnehal in ni odstopil od svojih prepričanj in pričakovanj. Mislim, da bi morali biti prav vsi borci za človekove pravice oziroma kakršni koli borci za boljši svet prav takšni kot Mahatma (velika duša); torej se nikoli ustaviti ali prenehati. 

Čeprav je svoja prepričanja plačal s svojim življenjem, je temu svetu pustil nauke tisočletja, ki bodo koristili ne samo generaciji današnjega sveta, ampak mnogim generacijam za nami, ki bodo mogoče nekoč, nekje, nekdaj potrebovali upornika, kot je bil Gandi, in bodo mogoče prav njegove besede navdušile nekoga, ki se bo boril za boljši jutri. 

V svetu prav tako poznamo zelo znano gibanje 60. let prejšnjega stoletja imenovano hipiji. Hipiji so nasprotovali vojni in so se postavljali po robu kapitalizmu. Čvrsto jedro le teh je sestavljalo veliko število zelo poznanih rock glasbenikov z visoko umetniško-literarno inteligenco. Zaradi visoke popularnosti rock sloga v tistih časih je veliko ljudi sledilo prepričanjem njihovih idolov. Leta 1969 je v ZDA hipijevska subkultura dosegla vrhunec s festivalom Woodstock in od tedaj velja za pomemben del povojne ameriške zgodovine. Čeprav se je čez nekaj časa vse skupaj umirilo, mislim da so prispevali veliko dobrega k današnji kritičnosti ljudi. Četudi je vse skupaj kapljica v morje, so ljudje, ki so za boljši jutri žrtvovali svoja življenja in svobodo, definitivno veliko prispevali k temu, da danes lahko svobodno razmišljamo in izražamo svoje mnenje.

Mislim, da se mora človeška rasa naučiti se veliko naukov in rekov ter poslušati še mnogo uporniških govorov, da bo dosegla točko, kjer bodo vse stvari, ki so nas pogubljale in ubijale izginile, kjer bodo v odsevu resnice kot igla v kopici sena in ljubezen kot pesem za dobro jutro, dober dan in lahko noč.